Nekega božičnega večera je natančna škratinja zavijala darila. Bila je tako natančna, da če se je zmotila, je darilo popravila in zavila še enkrat.
Dan pred božičem pa je bila tako vznemirjena, da ni vedela, kaj bi. Odločila se je, da prešteje darila. Joj, kako je to mogoče! Samo eno darilo je manjkalo.
Natančna škratinja se malo znajde in gre po božični zavijalni papir. Ugotovila je, da ni več božičnega zavijalnega papirja. Saj gre vse narobe, si misli. Vsa potrta brez enega darila se usede na sani.
Takrat pa jo jelenček, po imenu Rudolf, vpraša, kaj se je zgodilo, da je tako potrta. Natančna škratinja mu odgovori, da gre vse narobe.
»Kaj pa se je tako hudega zgodilo?« vpraša Rudolf.
Izgubili smo eno darilo in zdaj bo en otrok brez njega. Oh, kako hudo. Preden se odpravita na pot, pa jo Rudolf vsaj malo pomiri in reče, da se bo na poti do konca obdaritve že našlo. Natančni škratinji odleže in odpravita se na pot. Tedaj pa Rudolf opazi snežno kepo nasproti in se začudi, kaj kepa dela tam. Hitro pokličeta gospoda škrata in hitro uredijo zadevo.
Zdaj upata, da le prideta do vseh otrok, dokler se ne zbudijo, ker vesta, da imajo ob okrašeni smrečici vsi radi darila. Odpravita se naprej in tokrat jima gre vse po načrtu.
Na koncu obdaritve pa se na srečo vse izide in nobenega darila ni bilo premalo in nobenega preveč. Na srečo ravno prav. Ko končata, pa Rudolf in natančna škratinja prispeta domov, gresta v Božičkovo hišo in se uležeta v najudobnejši stol.
Maja JEMEC, 4. b
